NOVICE

  • Admin

(INTERVJU) ETM 2020 – pogovor z Violeto Bulc, nekdanjo evropsko komisarko za promet

Violete Bulc, nam ni potrebno posebej predstavljati. Spoznal in srečal sem jo na političnem parketu EU, kot komisarko, ki si je v svojem prenatrpanem urniku vedno izborila čas, sprva za delovna, kasneje pa tudi prijetna, srčna, osebna, četudi kratka, pa vendar vedno odprta in prijetna srečanja.


Foto: Ana Gregorič


Sestanki v imenu FEVR - Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč imajo seveda vedno svojo specifiko in zahtevno čustveno komponento, že zaradi svojega poslanstva, saj v prostoru EU združujemo najranljivejše skupine, predvsem tiste ki so jih najhujše posledice prometnih nesreč najhuje zaznamovale. Njena širina, znanje, izkušnje, vpetost v institucionalne in osebne, povsem človeške povezave, ki predstavljajo pravo osebno zakladnico in kapital, so bile razvidne tudi v teh dneh, ko sem jo na vsak način želel slišati, ujeti in ji zastaviti vsaj nekaj vprašanj. In zakaj ravno sedaj?


V EU in tudi Sloveniji te dni poteka Evropski teden mobilnosti, nekaj kar je sodilo v njen sklop prioritetnih nalog komisarke. Strukturo, vsebino, cilje in stopnjo razvoja mobilnosti v EU pozna do potankosti, saj je v času mandata še kako narekovala tempo na tem področju, zato kar k prvemu vprašanju:


Kot posameznik, družba si danes praktično ne predstavljamo življenja brez mobilnosti. Pa vendar, nemalokrat še vedno pozabimo, ali celo mislimo, da je njena varnost povsem samoumevna. Je res? In kaj na tem delu je vloga in cilj EU?


Odnos do vrednote "varnost" se je skozi zgodovino razvoja različnih oblik prometa zelo spreminjal. Medtem, ko se je "varnost" kot vrednota postavila v središče razvoja sodobne aviacije, železniškega prometa, pomorstva, je pri cestnem prometu skozi vso zgodovino v osrčju razvoja prevladovala svoboda gibanja, individualna svoboda. Slednje je zelo sooblikovalo družben odnos do cestne mobilnosti, ki se še danes kaze v visoki stopnji tolerance, celo pogoste indiferentnosti do žrtev v cestnem prometu. Prišli smo celo tako daleč, da se je cestna nesreča umestila kot nekaj sprejemljivega, del statistike.

Sodobna družba, z višjo stopnjo zavesti in razumevanja izjemnosti življenja, pa je začela zavračati sprejemljivost več kot 25.000 smrtnih žrtev na leto samo v EU, več kot 126.000 težko poškodovanih, več kot 250 milijard € na leto rehabilitacijskih stroškov, da o globoki žalosti, travmah, depresiji, številnih, ki ostajajo brez najdražjih, sploh ne govorimo.

Zato sem ponosna na deležnike cestnega ekosistema, da smo zmogli dovolj vizije in volje in skupaj pristopili k holističnemu pristopu reševanja razmer na slovenskih, evropskih in svetovnih cestah. Entuziazmu nevladnih organizacij, avtoklubov, znanstvenih institucij, društvom žrtev prometnih nesreč, evropski organizaciji FEVR in številnim posameznikom, ki so s svojim delom uspeli prepoloviti število žrtev v obdobju 10-ih let, smo se pridružili politiki, industrija, številne druge organizacije. Nastala je Malteška Deklaracija držav članic, kjer smo se zavezali Viziji Nič do leta 2050, začeli spremljati tudi število in tip težkih poškodbe in podprli industrijo pri njihovi prostovoljni zavezi za vgradnjo 16 dodatnih funkcij za izboljšanje varnosti v cestnem prometu.

Sledile so regulativne zaveze, izboljšanje standardov, dogovorjen sistemski pristop, številne nove aktivnosti za dvig zavesti in osveščenosti o varnosti v cestnem prometu, povezovalni dogodki, nagrade za najuspešnejše in nenazadnje, posebni finančni mehanizmi, ki spodbujajo vlaganje v varno cestno infrastrukturo, signalizacijo in izboljšanje pogojev za najranljivejše skupine, kot so pešci, kolesarji, starejši.

Pomemben korak pri ozaveščanju in dvigu pomembnosti področja je uspel tudi ZN, že z imenovanjem Jeana Todta, kot posebnega odposlanca generalnega sekretarja ZN za varnost v cestnem prometu. Pri nas bi podobno vzporednico izjemne predanosti lahko našli v poslanstvu Zavoda Varna pot, številnih njegovih podpornikov in vizije vodstva.

Danes verjamem, da bomo s skupnimi močmi, uvajanjem povezanih, sodelujočih in avtonomnih vozil realizirali Vizijo NIČ. Tako bodo tudi nesreče v cestnem prometu postale izjemni dogodki, ki bodo ob svoji pojavnosti aktivirali celoten ekosistem, ki bo izboljšal svoje delovanje, da se tovrstne izjeme nikoli ne ponovijo. To je že danes praksa v vseh ostalih prometnih oblikah.


Če se iz EU spustiva na nacionalno, lokalno ali celo raven posameznika, ki živi in dela tukaj, zdaj, kaj konkretno lahko naredimo za zdravo, varno mobilnost?

Pa poglejmo najprej posameznico/ka. Kaj lahko naredimo sami? Na nas je, da smo kot udeleženci v prometu budni, polno prisotni. Da zagotovimo, da se prometnega vrveža ne udejstvujemo pod vplivom alkohola, drog ali drugih substanc. Da ne uporabljamo telefona med tem, ko vozimo. Da uporabljamo varnostni pas na vseh sedežih. Da imamo tehnično brezhibna vozila. Da upoštevamo pravila varne vožnje. Da poskrbimo, da smo kot pešci in kolesarji vidni, da upoštevamo pravila in v prometu sodelujemo. Da izvajamo pritisk na politične predstavnike, da je varnost del političnega programa ne glede na barvo stranke. Da ljubimo svoje življenje in življenje drugih.

Kaj lahko naredi država?

Prvič, da doda elemente varne infrastrukture med osnovne pogoje projektne dokumentacije. Da dosledno skrbi za infrastrukturo za ranljive skupine, kot na primer, varni pločniki, varne kolesarske poti (danes žal na mnogih mestih vidim slednje po načelu "samo, da je", največkrat le označeno z belo črto brez ustrezne razmejitve in širine).

Drugič, da se z regulativo vzpostavijo pogoji za razvoj mobilnosti kot storitve in razvoja v smeri samovozeče/avtonomne mobilnosti. Da zagotovi varnost v cestnem prometu na vidnem mestu v politični agendi in z zgledom pomaga pri razvoju nove kulture.

Tretjič, da zagotovi namenska sredstva za ustrezno vzdrževanje infrastrukture in ustrezno zavarovanje nevarnih odsekov z primerno signalizacijo.

Kaj lahko naredimo kot družba? Da pomagamo drug drugemu s pozitivnimi impulzi zgraditi novo »cestno kulturo«. Tako, ki razume nesrečo kot nekaj nesprejemljivega in jasno razmejiti odgovornosti v primeru nesreč na tiste, za katere je odgovorna država in javne službe in na tiste, ki jih povzroči posameznik/ca s svojim neodgovornim obnašanjem. Obe zavestni kršitvi naj se tretirata kot zločin. Vse ostale šibke lastnosti človeka, pa lahko v veliki meri odpravimo s pomočjo sodobnih tehnologij.


Kje vidite Slovenijo na področju mobilnosti? Morebiti njeno vlogo od lokalnega do nacionalnega nivoja in morebiti širše v regiji JV Evrope?


Slovenija sodi med uspešnejše države pri zmanjšanju nesreč v cestnem prometu. Pri tem gre velika zasluga nevladnim organizacijam, Agenciji za varnost prometa, Policiji, izobraževalnim institucijam in vlaganjem v cestno infrastrukturo. A še vedno se vidi pomanjkanje sodelovanja na nivoju ekosistema. Še vedno ne deluje, zato je malo multiplikativnih učinkov, ki jih prinese sodelovanje. Tu je še dodatna priložnost za Slovenijo. Vidim, da tudi aktualna politika, za pridobitev nekaj volilnih glasov, po hitrem postopku sprejema zakonodajo, ki poslabša varnost v cestnem prometu (kot se je zgodilo v Sloveniji takoj ob nastopu nove vlade). To je meni res nerazumljivo in kaže na odsotnost spoštovanja življenja, celo naših najmlajših.


Vaš uvid je, lahko bi rekel, visok, s ptičje-sistemske perspektive. Kaj pa posameznik. Kaj lahko vi, jaz, moj sosed, sodelavec, sokrajan naredimo, da postavimo Slovenijo ob bok najboljših oz. ponudimo mi rešitve, primere dobrih praks drugim, razvitejšim državam EU?


Če se razgledamo po dobrih praksah je verjetno ključno sporočilo: sistemski pristop. Trajnostno vzdržna strategija, ki je večja, širša od trajanja ene vlade, varnost v cestnem prometu kot del politične in družbene kulture.

Veliko bi lahko tudi naredili z boljšo ponudbo javnih mobilnih storitev, boljšo signalizacijo in označevanjem nevarnih odsekov. Manjka tudi kontinuiteta ozaveščanja izven šolskega sistema, ki pri nas sicer opravlja izjemno poslanstvo med mladimi. Nase avtošole so zastarele, primanjkuje poligonov za situacijsko učenje, simulatorjev. Sploh pa primanjkuje več izobraževanja za dolgoletne voznike. Varnost v cestnem prometu naj se vključi tudi kot sestavni del urbanega načrtovanja. Pozna se pomanjkanje finančnih mehanizmov za vzdrževanje, ločevanje kolesarske infrastrukture od avtomobilske, pomanjkanje sredstev za delo z ljudmi, soudeleženci v cestnih nesrečah. Vsako življenje šteje. Če izgubimo eno je preveč. Vprašajte se, če ste tista ena žrtev vi, ali pa vas otrok, prijateljica, mama, brat?!


Slovenci smo znani kot individualisti, mobilnost je področje sodelovanja, povezovanja, spoštovanja in partnerstva. Vidite, da imamo na tem področju slovenci možnost izkoristiti lasten potencial, znanje, izkušnje? imate kak nasvet za vse nas in tiste, ki ta področja sooblikujejo, vodijo v Sloveniji?


Imam občutek, da v odnosu do varnosti v cestnem prometu niti ne izstopamo. Smo pa eden tistih narodov, ki ima se vedno dovolj močan socialni kapital, da smo sposobni ustvarjati še vedno dobro, tudi za širšo skupnost. Tu je naša priložnost. Sistemske rešitve na nivoju ekosistema bi lahko prelili tudi v širši evropski in svetovni prostor. Čas je, da skrb za skupno dobro, prelijemo tudi v politično agendo. Za to potrebujemo osveščene posameznice/ke. Vizija Nic je pot, pogosto vijugasta, zahtevna, nepredvidljiva, a vsako napredovanja dela ne le nas posameznice in posameznike plemenitejše, hkrati razvija vrednejšo kulturo sodobne družbe.


Ne morem mimo pandemije z virusom Covid 19, ki je še kako zarezal v naša življenja, na področju mobilnosti pa pustil veliko sled v gospodarski škodi, popolni ustavitvi določenih področij, ali se lahko iz tega kaj naučimo in najdemo tudi kaj pozitivnega?


Covid nam je pokazal čez noč, kako malo je potrebnega za zmanjšanje onesnaženosti, za izboljšanje varnosti. Tu se skrivajo tudi rešitve za prihodnost. Mobilnost in varnost se lahko izboljša tudi z boljšo organizacijo,zmanjša pritisk na ceste, na primer, multimodalnerešitve, rešitve delitvene mobilnosti, boljše medkrajevne železniške povezave, boljše načrtovanje mest, ki zmanjšuje potrebo po mobilnosti, uporaba sodobnih tehnologij za boljšo organizacijo dela. Osebno tudi upam, da bomo tudi zaradi Covida zgradili premik naše zavesti, ki bo odprla prostor za izboljšanje odnosov na vseh ravneh in s tem tlakovali pot v novo družbeno kulturo, morda celo v novo civilizacijo..


Jutri imamo prvo web-Generalno skupščino FEVR. Lahko mojim kolegom v upravnem odboru in članom skupščine prenesem kakšno misel, pozdrav v vašem imenu?


Gradite ekosisteme, vztrajajte na svoji prisotnosti v horizontalnih mrežah, povezujte se s tistimi, ki imajo že zagotovljene sistemske vire financiranja in dodajajte svoj program kot sestavni del vsakega cestnega projekta. Naredite se nepogrešljive.


Hvala za vaš čas, prijeten klepet in še enkrat globoka zahvala za vse, kar ste na globalni, EU in slovenski ravni naredili za varno mobilnost. Čutim in prepričan sem, da še niste rekli zadnje besede.


Robert Štaba

2 views
Program podpira                                                                  
Podpisniki zaveze VIZIJA NIČ
mol-logotip-slo-veliki-2m
MIZS_slo_m
drzavni-zbor-vecji_edited
EK_logo
9 rs
thumb_Logo-policija_1
Logo-AVP